Kako naprej

Brezposelen imaš čas za prebiranje literature, tako strokovne kot dnevno-informativne. Nezavidljiv položaj, v katerem smo se znašli kot šestčlanska družina, ti v glavi prižiga celotno barvno lestvico nevronov – od temnih do tistih svetlejših nians. Če si samski, je zadeva le nekoliko enostavnejša, nekako že poskrbiš zase, tu pa so šoloobvezni otroci, kup položnic …

Z ženo imava prirojen socialni čut in sva vedno, kadar sva le lahko, pomagala ljudem, ki so se že pred nama znašli v podobnem položaju. Še pred samo registracijo podjetja sva se odločila, da bo to delovalo družbeno-odgovorno, morebitne dobičke bomo vlagali v razvoj novih izdelkov in širjenje dejavnosti ter v nova delovna mesta, kjer bomo dajali prednost brezposelnim mamicam z majhnimi otroki.

“Več glav, več ve,” pravi moder slovenski pregovor. Iskala sva podporno okolje, ki bi najini ideji, ob najini popolni osredotočenosti in angažiranosti, pomagalo vpihniti prvi dih življenja. Tako sva se vključila v projekt Socialno podjetništvo – Izziv za Posavje, SOCP 2014, dunajski HUB. Izkušnje in ideje so najino podjetniško idejo še dodatno obogatile. In že je sledilo iskanje lokacije…

Kje in kako najti prostor za opravljanje osnovne dejavnosti? Ta mora biti ustrezen za proizvodno dejavnost in mora biti prilagojen zakonskim predpisom. Izdelovanje kozmetike v domači kuhinji namreč ni zgolj higiensko oporečno, ampak kljub trudu in dobremu namenu, do končnega kupca neodgovorno početje.

Živimo v manjšem kraju, kjer se med seboj praktično vsi poznamo. Majhnost seveda lahko predstavlja prednost, lahko pa tudi oviro (beri nacionalni DNK). Že dalj časa sva opazovala več let zapuščen, sicer starejši pritljični prostor v občinski lasti, v katerem je svoje čase storitve opravljala pošta. Prostor je bil star, potreben temeljite obnove, tako zunanje, še bolj notranje, pa vendar je bil to prostor, ki naju je navdihnil za upanje v boljši jutri. Sicer to ni bil edini objekt na najinem radarju, a se nama je, kljub zatečenem stanju, zdel daleč najprimernejši.

Dogovorila sva se za sestanek s tedanjo županjo, ji predstavila svojo idejo in načrt, kako prostor spraviti v življenje. Na sestanek nisva prišla z željo po denarju z občinskega proračuna in to sva poudarila v prvem stavku, ampak zgolj z željo po dolgoročnem najemu občinskega prostora za najino podjetje. Županjo je podjetniška iniciativa v sicer industrijsko podhranjeni občini navdušila, vendar prostora ne daje v najem županja, temveč Občinski svet. A na redni seji Občinskega sveta so predlog županje svetniki potrdili in takrat sva vedela, da se gre zdaj “zares”. Imava prostor!

Hvala vsem, ki ste naju podprli in izkazali optimizem, ki je vreden več kot zlato.

Jure